Katalog in naročilnica
 |
Ali je normalno (in sprejemljivo), da v osnovni šoli tako zelo upade veselje učencev do znanja in do šole?
V prve šolske razrede vstopajo radovedni otroci, željni znanja.
Po devetih letih iz šol izstopajo pragmatični mladostniki, ki so se v devetih letih naučili nekaj stvari, najbolj pa, da so pomembne prave ocene v pravem trenutku.
To ni slika slovenske osnovne šole, pač pa splošen trend v vseh razvitih državah. Ima pa ta trend tudi svojo slovensko posebnost: naši šolarji imajo do šole še nekoliko bolj odklonilen odnos kot večina njihovih vrstnikov in se v šoli počutijo slabše kot večina vrstnikov v razvitih državah (tako namreč opozarjajo raziskave TIMSS in HBSC).
En od ključnih dejavnikov, ki lahko pomembno vplivajo na odnos učencev do šole in do s šolo povezanih stvari je prenos vira motivacije iz otroka na druge. Za tisto, kar je otrok pred nekaj leti počel sam od sebe, zaradi notranjega veselja, je v šoli ocenjen; ko ocenjevanje prijetnih dejavnosti preusmeri fokus motivacije iz otroka na učitelje, začne upadati njegova notranja motivacija. Na drugi strani se pred otroka z vsakim šolskim letom postavlja več zunanjih ciljev, čemur pa ne sledi enako intenzivno prizadevanje naučiti otroka, kako naj si sam zastavlja pomembne s šolo povezane cilje.
Ko sčasoma vse, kar je povezano s šolo postane stvar zunanjih pritiskov in ocenjevanja, šola preprosto ne more biti več zanimiva. Po drugi strani pa (zaradi vedno večjih časovnih in drugih zahtev) otroku ostaja vse manj prostega časa za stvari, ki jih želi početi zaradi svojih notranjih vzgibov. Ne le, da šola ni več nekaj zanimivega, za kar bi bil notranje motiviran. Ko šola postane ovira, ki preprečuje ukvarjanje z želenimi in otroku prijetnimi stvarmi, pa ne moremo več govoriti niti o veselju do šole, niti o indiferentnosti do nje, začne se odpor.
Edina dobra stvar pri odporu do šole je, da lahko njemu navkljub pri otroku ostane sorazmerno ohranjena radovednost, veselje do znanja, spoznavanja novih izkušenj in učenja. Slabo pri tem je, da takrat, ko se otrok nauči (kar se ponavadi zgodi zelo hitro, otroci so pač bistri), da so v šoli bolj kot znanje pomembne ocene, tisti del energije, ki jo nameni šoli, usmeri v pridobivanje ocen, znanje pa išče povsod drugje kot tam, kjer bi ga pravzaprav moral dobiti največ, se pravi pri pouku. Najbolj žalostni paradoks pri tem pa je, da je otrok medtem, ko se popoldne uči sestavljati preprostega robota, ali ko med sestavljanjem kock spoznava osnove statike in fizike, ali ko skozi zgodnja prijateljstva preizkuša nekatere sociološke in socialno psihološke pojave – zmožen istočasno glasno povedati, da je učenje »brez veze«.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
